Lesena kašča pri Ladiniku

Po obliki in vsebini sodijo kašče med najlepša izročila naše stavbne preteklosti, pomnike domiselne ljudske tvornosti, pretanjenega tehniškega in oblikovalskega posluha. V sklopu gospodarskih poslopij domačije postavljene tako, da v senci dreves omogočajo kar najlažji dostop, obenem pa dobro vidne iz hiše, trdno grajene in skrbno oblikovane, ozaljšane z rezbarijami in s slikanim okrasjem, so ponos vsakega gospodarja. Od drugih poslopij so dovolj odmaknjene tudi zato, da jih ne bi zlahka zajeli ognjeni zublji, če bi hišo zadela taka nesreča. Kašte so večinoma dvoetažne, lesene, grajene v kladni konstrukciji s kamnitim kletnim delom, pokrite s strmo dvokapno čopasto skodlasto streho. Najstarejše izvirajo iz 17. stoletja.

Na okoliških kmetijah je ohranjenih precej lesenih kašt (starinske shrambe živil). Posebej zanimive so pri Ladiniku na Platu z vrezanima letnicama 1631 in 1765, pri Kajžerju na Platu, pri Enciju in Graufu v Podkraju, pri Potočniku pod Gorno, z vrezano letnico 1731.

Kaščo so po ustnih pričevanjih gradili štirje tesarji, ki so prevzeli vsa dela. Debla so tesali, oblikovali lesene zveze, vgradili shrambene predale za žito „košte“ in kaščo tudi pokrili z leseno streho –„šitlni“, oziroma skodlami. Pri izdelavi kašče so uporabljali preprosto orodje, za vezavo lesenih tramov, pa so uporabljali lesen čepe- „tumplne“. Pri izdelavi je bil uporabljen kvaliteten borov, macesnov ali smrekov les počasne rasti.

Kašče so se na domačijah uporabljale za shranjevanje pridelkov (žito) in izdelkov (mesni izdelki). Bile so tudi shramba za orodje in stvari, ki se niso nujno potrebovale za vsak dan.

Kletni prostor je imel vedno eno ali več manjših odprtin za zračenje. Tla v kleti so bila zbita iz zemlje. Kletni prostor so uporabljali predvsem za shranjevanje „mošta“, oziroma sadjevca. Posledično stoji zaradi tega pri marsikateri kašči tudi lesena stiskalnica „preša“, kateri so potem za njeno zaščito podaljšali nadstrešek. Prostor v pritličnem delu so uporabljali za shranjevanje namletega žita. Zaradi te namembnosti so bili v tem prostoru tudi posebni predalniki, ki so se imenovali „košti“. Pomemben člen vsake kašče je tudi lesen „gank“, ki spominja danes na hodnik ob zunanji steni hiše. Na kaščah so se ganki nahajali na sprednji čelni strani. Uporabljali so jih za sušenje pridelkov, predvsem zelišč in fižola. Za zračenje in držanje primerne klime so bile v kašči tudi narejene zračne line, ki so bile različnih oblik. Nadstropna kašča je imela povezano pritličje in nadstropje z zunanjimi stopnicami, ki so vodile na zunanji strani iz spodnjega na zgornji „gank“.

Kašče imajo tudi eno značilnost, ki se ji reče medetažna stopnica, ki je razširjeno zgornje nadstropje na eni ali pa na večih straneh. Ta medetažna stopnica bi naj oteževala dostop glodalcem v zgornji kaščni prostor. Je pa ponavadi tudi na zunanji strani bogato okrašena z raznimi vzorci. Posledično je zaradi medetažne stopnice nadstropna etaža kašče ponavadi širša od pritlične. Tudi v nadstropnem prostoru so lahko bili predali za žito, predvsem, pa je bil ta prostor namenjen shranjevanju suhih mesnih izdelkov.